Zapuščeni vrtovi, poraščena trava, da so drevesa s prelepimi češnjevimi listi še komaj vidni. Okoli in okoli sama narava. Končno diham gorski zrak. Veliko oranžno hišo sredi prevelikega dvorišča spet napolni otroški smeh … sprehodi na domače vinske trte in popoldansko sladkanje z grozdjem. Gledanje 31 sončnih zahodov sedeč na balkonu tretjega nadstropja …
S težkimi koraki zapustim svojo sobo v tretjem nadstropju, zaprem vrata. Odpravim se po granitnih stopnicah v kuhinjo, kjer še zadnjič okusim vonj po kavi, ki vre na štedilniku. Z otožnimi očmi se ozrem po dnevni sobi, usedem se na star udoben kavč in globoko vdihnem. Počasno kot še nikoli se odpravim na dvorišče. Mama in oče se že začneta poslavljati, del mene pa samo stoji tam nepremično, kot da si pridobivam čas za pripravo na naslednje … slovo. Sežem mu v roko, ga objamem, ko pa ga pogledam v solzne oči, tudi jaz kmalu ne vidim več jasno. Kljub bolečini jih zadržujem. Izreče mi še zadnje besede: se vidimo naslednje leto. Te besede se mi kot puščica zarijejo naravnost v moje srce. V grlu imam tak cmok, da komaj izdavim: naslednje leto … zraven pa dodam najbolj prisiljen nasmešek, kar jih je možno. Hitro odprem vrata avta, se usedem in zlomim v jok. Avto spelje naprej po makadamski poti, še zadnjič se ozrem nazaj in ugledam tisto veliko oranžno hišo sredi tistega prevelikega dvorišča in njega, ki maha v slovo … spet in spet in spet.
Yllka Kroni, 4. art
Fotografija: Pexels